Marijan Pušnik: “Spremeniti razmišljanje nogometašev!”

Foto: Aleš Cipot

Marijan Pušnik te dni preživlja še zadnje trenutke v domačem okolju. 53-letni Korošec se bo kmalu vrnil v deželo vzhajajočega sonca, kjer bo še drugo leto vodil drugoligaško ekipo Avispe. ‘Ose’ (Avispa je španski izraz za oso) iz milijonske Fukuoke, ki so v preteklosti igrale tudi med najboljšimi japonskimi klubi, bodo skušale v novi sezoni nadgraditi štirinajsto mesto iz prejšnjega leta, Pušnik pa bo skušal v moštvu tudi letos uveljaviti kakšnega od nadarjenih mladeničev, saj bo tudi letos razpolagal z eno najmlajših ekip v dvaindvajsetčlanski ligi. Trenerja, ki je v preteklosti vodil Dravograd, prevaljski Korotan, Celje, Maribor in velenjski Rudar, v tujini pa deloval v Avstriji in Iranu, smo obiskali v domačem Dravogradu in v več kot uro dolgem pogovoru zajeli številne teme, največ vprašanj pa je bilo seveda namenjenih japonski tematiki. Več pa v naslednjih vrsticah.

Zakorakali smo že v leto 2014, kako pa ste zadovoljni z minulim letom in dosežki svojega moštva?
Druga japonska liga je specifična, v njej tekmuje dvaindvajset moštev, ki odigrajo dvainštirideset krogov. Prvenstvo se prične prvi vikend v marcu in se konča konec novembra, niti en teden ni prost, vmes so ob tednih še pokalne tekme. Mislim, da je liga ob drugi angleški ligi najtežja, najbolj specifična liga. Načrtovanje forme praktično ni možno, saj se vedno igra in niti ni možnosti za regeneracijo nogometašev. Avispa je pred mojim prihodom sezono zaključila na osemnajstem mestu in se komaj rešila izpada, lani pa smo sezono končali na štirinajstem mestu, s podobnim točkovnim izkupičkom kot desetouvrščena ekipa. Vodstvo je bilo z izkupičkom zadovoljno, sam osebno sicer ne, saj smo kar osem tekem izgubili v sodnikovem podaljšku in s temi točkami bi bili na mestih, ki vodijo v ‘playoff’.

Pravzaprav ste bili torej v borbi za napredovanje?
Verjeli ali ne, rezultat ni bil glavni cilj v letošnji sezoni, želel sem spremeniti miselnost ekipe in način igranja ter mentaliteto nogometašev. Ljudje so bili s spremembami in z videnim zadovoljni, saj glede na proračun in igralski kader spadamo med ekipe v zadnji tretjini druge lige, med moštva od petnajstega do dvaindvajsetega. Tudi navijači so prepoznali premike v miselnosti ekipe in se začeli proti zaključku sezone na tribune vračati v velikem številu. Zadovoljen sem s spremembami v miselnosti in mentaliteti nogometašev, sem si pa želel več v tekmovalnem smislu, saj smo bili v sredini sezone na šestem mestu, a smo nato nekaj tekem izgubili v zadnjih minutah, nekajkrat smo bili tudi oškodovani, nekaj točk pa zapravili tudi ob pomanjkanju športne sreče.

Na Japonskem so vas dobro sprejeli, kakšni so vtisi po prvem letu?
Kljub temu, da sem že deloval v tujini, v Avstriji in Iranu, je bila Japonska velika sprememba, nova kultura, jezik in miselnost ljudi. Imel sem sicer dobre informacije iz strani Dr. Zdenka Verdenika, prej sta tam delala tudi Miloš Rus in pokojni  Dr. Branko Elsner. Dobre informacije pa sem dobil tudi od dobrega prijatelja Mihajla Petrovića, nekdanjega trenerja Dravograda, Domžal in Olimpije, ki trenutno vodi eno najboljših japonskih moštev Urawo Reds. Pred odhodom pa sem veliko komuniciral tudi z bivšim iranskim selektorjem Afshinom Ghotbijem, s katerim se poznava iz Irana, ter Draganom ‘Piksijem’ Stojkovićem in Rankom Popovićem. Imel sem veliko podatkov, vseeno pa je kar povsem drugače, ko Japonsko izkusiš na lastni koži, je kar precej razlik med razmišljanjem in dojemanjem taktike, med japonskimi in evropskimi nogometaši… Pa tudi z iranskimi.

Verjetno imajo precejšen vpliv na to tudi razlike v kulturi?
Zagotovo, nekateri stvari, ki so pri nas nepredstavljive, so na Japonskem urejene in nekaj povsem vsakdanjega, obenem pa je precej stereotipov  o Japonski in Japoncih napačnih. So pa razlike med Japonsko in Evropo velike. Drugače pa je nogomet na Japonskem izredno popularen, ki sicer ni prvi šport, saj ta naziv nosi baseball, ki so ga na Japonskem po vojni pustili Američani. Nogomet nezadržno prodira med Japonce, reprezentanca se redno uvršča na Svetovno prvenstvo, klubi so med najboljšimi v azijski ligi prvakov, več kot petdeset nogometašev igra v evropskih klubih, tudi mlade reprezentance pa delajo dobro. Je pa globalna finančna kriza načela tudi japonski nogomet, prej se v nogomet vlagalo na veliko, sedaj pa se proračuni drastično nižajo. Kljub temu pa je tudi druga japonska liga povsem profesionalna, sam imam na voljo strokovni štab, ki je sestavljen iz dvanajstih ljudi, kar se lahko primerja z najboljšimi evropskimi moštvi, v Sloveniji pa je kaj takega primerljivo le z Mariborom.

Pred leti ste delovali tudi v Iran. Lahko potegnete vzporednice med Iranom in Japonsko?
Kar precej jih je, zelo presenetljivo. Ne glede na to, da sta državi daleč narazen, pa obe državi prihajata iz Azije, igrajo v istih kvalifikacijskih skupinah. Drugo je, da sta obe državi zelo veliki, kar si v Sloveniji težko predstavljamo, razdalje so ogromne. Gostovanja na Japonskem so dolga, letimo lahko tudi do dveh ur, saj lahko razdalja doseže tudi 2500 kilometrov, kar je, za lažjo predstavo, recimo iz Slovenije pa vse do Osla. Razen treh gostovanj na domačem otoku Kjušu, kamor potujemo z avtobusom, razdalje do osemstotih kilometrov premagujemo s pomočjo hitrega vlaka, na najbolj oddaljena gostovanja pa se odpravimo z letalom.

Kakšni pa so pogoji za delo pri Avispi?
Na voljo imamo tri odlično pripravljena travnata igrišča, ki so sicer v občinski lasti in jih klub najema, razpolagamo pa tudi z igriščem z umetno travo pete generacije, po katerem pa v lanski sezoni ni bilo potrebe. Klubski prostori so tik ob igriščih, skromno urejeni, enostavni in funkcionalni, ne tako kot pri nas v Sloveniji, kjer smo pravzaprav že kar malce okuženi z materializmom.

Kakšna so pričakovanja za prihodnjo sezono?
Ena od značilnosti japonskega prvenstva je ta, da tudi zadnje, dvaindvajseto moštvo lige, ki razpolaga s proračunom sedem milijonov evrov, napoveduje naskok na napredovanje med prvoligaše, kar je tudi zaradi sponzorjev, predvsem pa zaradi japonskega načina razmišljanja. Napovedi o preboju  pri večini prenehajo šele na sredini sezone, ko je teoretično pravzaprav že jasno, da kaj takega ni več možno. Eden od mojih ciljev v minuli sezoni je bil ravno ta, da si zastavimo realne cilje, v skladu s proračunom in igralskim kadrom. V naslednjih treh letih želimo biti vsako sezono višje, v letošnji sezoni si želimo uvrstitve okrog desetega mesta, čez tri leta pa napad na prvo ligo, za kaj takšnega pa je seveda potrebno vsakoletno višanje proračuna, kar bo sicer zelo težko. Klubsko vodstvo se je spremenilo, prejšnji predsednik je moral zaradi finančnih težav odstopiti, finančne težave pa so uredili občina in novi sponzorji, ki so, tako kot navijači, želeli, da ostanem v klubu.

Lani se je tudi v Sloveniji precej pisalo o finančnih težavah Avispe, kakšno je stanje za naprej?
Če klub nima zaprte finančne konstrukcije, ne more prejeti tekmovalne licence. Sezona mora biti finančno pokrita, kar je seveda zelo dobro, je pa obenem to nekakšna ‘ovira’ v primeru po dodatnih nogometašev, a si klub tega ne more in niti ne želi privoščit.

V minuli sezoni  ste imeli zvezane roke pri iskanju okrepitev…
Z Avispo sem se dogovoril šele, ko so že imeli formirano moštvo. Enostavno sem potem skupaj s pomočniki skozi celotno leto ocenjeval in testiral nogometaše, postavil kriterije kaj iskati v tem letu. Klub je znižal proračun, s tem so se znižala tudi razpoložljiva finančna sredstva za nabavo novih igralcev in smo bili pri tem z zvezanimi rokami. Pri Japonski je zanimivo to, da je pravzaprav veliki socializem v kapitalizmu, veliko ljudi ima službi, vsi so zaposleni, kar se pozna tudi v našem klubu, kjer je razmerje proračuna še vedno na strani pisarne, akademije in šole. Proračun Avispe za nogometaše pa znaša manj kot četrtino celoletnega proračuna, ki znaša okrog osem milijonov ameriških dolarjev. Klub je tako iskal nogometaše, ki v drugih klubih niso veliko igrali, in mlade nogometaše, na Japonskem si recimo s triindvajsetemi leti še mlad nogometaš. Letos bomo imeli v primerjavi z ostalimi mlado moštvo, že lani pa sem sprožil pravo revolucijo, ko sem priložnost ponudil nogometašem starim osemnajst, devetnajst in dvaindvajset let.

Torej lahko trdimo, da je Japonska v nogometnem smislu dokaj podobna Italiji, kjer so se mladi igralci v preteklosti težko prebili v člansko moštvo?
Na Japonskem imata veliko veljavo senpai kohai filozofija in hierarhija. Starejši nogometaši so v veliki prednosti, dobijo najboljše pogoje, kar velja tudi za preostale službe. Na Japonskem dobi najstarejši nogometaš v moštvu najdaljšo in najboljšo pogodbo, kar je prav obratno z evropskim nogometom, kjer je kaj takšnega prej možno za mlajše nogometaše.
Lahko se pohvalim, da sem lani dal priložnost dvema mladcema, ki so ju prejšnji trenerji odpisali. Z veliko minutažo in nasveti pa sem jima pomagal do preboja v reprezentanco do 19 in 21 let. So bili zelo začudeni, ko sem jima ponudil priložnost, ko pa sta se prebila v reprezentance pa se je pogled na to spremenil.

Večina Evropejcev podcenjuje japonski nogomet, kakšna je dejanska kakovost japonskega prvenstva, tako prve kakor tudi druge lige?
Težko bi rekel, verjetno je za kaj takšnega krivo tudi nepoznavanje japonskega nogometa. Poglavitni problem japonskega nogometa je, da izredno mlad. Že Slovenci imamo precej več izkušenj z nogometom, še prej iz časov Jugoslavije. Japonci so profesionalno ligo uvedli šele pred dvajsetimi leti, precej stvari še ni vpeljanih, veliko se kopira iz baseball, tudi sistem tekmovanja je v primerjavi z Evropo drugačen, saj se moštva ob koncu sezone pomerijo še v ‘playoffu’, ob dolgem ligaškem tekmovanju pa se igrata še dva pokala.
Z uvrstitvijo na zadnja svetovna prvenstva so dokazali, da niso slaba reprezentanca in znajo igrati nogomet. Narod je velik, zato menim, da bodo v prihodnosti le še napredovali. Jasno je, da jih ne moremo primerjati z najbolj nogometnimi nacijami, Španijo, Francijo, Anglijo, Nemčijo in ostalimi, obenem pa je potrebno poudariti, da se Slovenci ne moremo primerjati z Japonci. Kot sem že omenil, je druga japonska liga povsem profesionalna, organizacija in logistika je na najvišji ravni, drugoligaški klubi pa so po dohodkih in proračunih nekje na polovici prvoligaških klubov.

Reprezentanca je v večini sestavljena iz nogometašev nemške Bundeslige, je to posledica marketinga?
Ne, ne, so kvalitetni nogometaši, Honda je pred dnevi okrepil moštvo AC Milana, Kagawa brani barve Manchester Uniteda, branilci imajo izkušnje iz Italije… Še največ problemov imajo z vratarji, krilni nogometaši pa so odlični. Letos smo recimo v drugi ligi igrali tudi z Gambo Osako, katere član je tudi reprezentant Yasuhito Endo (op.a. v izbrani vrsti zbral že sto štirideset nastopov), ki je imel recimo letno plačo kot pol mojega moštva skupaj in ima na Japonskem status polbožanstva.

Kakšno pa je sploh japonsko poznavanje Evrope in slovenskega nogometa?
Ne, ne poznajo, to je specifika Japonske in njihovega sistema šolanja. Sam skušam svoje nogometaše, predvsem mlade, tudi poučevati, vseeno želim, da se tudi izobražujejo. Veliko sem jih sedaj prepričal v to, da se učijo tujih jezikov.

V lanskem letu so slovenske barve na otoku vzhajajočega sonca predstavljali tudi Milivoje Novaković, Zlatan Ljubijankić in nekaj časa tudi dr. Zdenko Verdenik. Ste bili z njimi stiku?
Smo se slišali preko telefona. Z dr. Verdenikom sva se pogovarjala kar precej, z Ljubijankićem in Novakovićem malce manj, smo se pa tudi srečali ter se ob pijači malce nasmejali in drug drugemu potožili kako težko je v tujini.

Ko sva ravno pri dr. Verdeniku. Njegov položaj naj bi pri Omiyi spodkopali pomočniki. So Japonci res tako tekmovalni, da znajo poseči tudi na to stran?
Niti ne, kar se je zgodilo njemu, je dokaj neobičajno. Res je, po vsem svetu obstajajo opozicije, vendar vseeno…  Dr. Verdenik je bil s povprečnim moštvom po polovici sezoni vodeči, v petnajstih krogih zabeležil vsega en poraz, a so nato domači trenerji skušali prevzeti zasluge, kar je bilo po mojem mnenju zelo nehigienično.

Eden od stereotipov o Japoncih med drugim pravi, da veljajo za delovne in pri se pri svojem delu držijo navodil. Je podobno tudi z nogometaši?
Kot sem že prej omenil, precej stereotipov o Japoncih sicer ne drži. Japonci razmišljajo na drugačen način kot Evropejci, zaradi upoštevanja hierarhije praktično ne postavljajo vprašanj. V nogometu pa je težko vse načrtovati vnaprej, včasih zato kreativnost in iznajdljivost kar malce trpita. Najtežji del treninga so tako prav delanje sprememb v miselnosti in kreativnosti. So pa izredno ubogljivi in upoštevajo vsa navodila trenerjev, če pa teh ni pa tudi ne bodo kaj veliko naredili, ker so pač navajeni sprejemanja in izvajanja danih navodil. Disciplinskih kazni v klubih praktično ni.

Je nekreativnost razlog, da se skuša v japonski nogomet vključiti igrive Brazilce, ki so nekakšno nasprotje discipliniranih Japoncev?
Niti ne, Brazilci so tudi fizično močnejši, seveda igrajo v ligi tudi napadalci in kreativci, a med Brazilci v japonskem prvenstvu najdemo tudi kakšnega vratarja in centralnega branilca, saj so tujci po telesni zgradbi precej drugačni od domačih nogometašev. Tudi Ljubijankić in Novaković sta pri Omiyi zaradi svoje višine in konstitucije precej pomagala tudi pri obrambnih nalogah. Japonci sicer težav z eksplozivnostjo, hitrostjo in koordinacijo nimajo, več je problemov pri individualni tehniki sprejema in pri zaključnem udarcu.

Če se za konec vrneva še na slovensko sceno. Maribor je z uvrstitvijo v nadaljevanje Evropske lige spisal novo zgodbo. Kako sami gledate na ta uspeh?
Fantastičen uspeh, čestitke vsem v klubu, Zlatku, Anteju, igralcem in vsem ostalim. Klub konstantno raste, zato nad dosežkom nisem presenečen. Zagotovo je super, da so se uvrstili v zaključni del tekmovanja, se pa moramo seveda zavedati, da tega ne bodo mogli ponavljati iz leta v leto. Moramo pa zato biti zelo zadovoljni z doseženim. Bolj zaskrbljujoče je, da ostali ne držijo koraka z Mariborom, mislim predvsem na Olimpijo, saj bi bila dobra Olimpija zelo potrebna. Tudi Koper je jeseni spremenil svojo politiko in priložnost namenil domačim in mlajšim nogometašem. Letos je specifična tudi vloga Zavrča, ki je s hrvaškimi nogometaši in domačimi izkušenimi igralci prišel do dobrega jesenskega dosežka, ter Gorice, ki je z italijanskim vplivom in nogometaši prinesla neko svežino v slovenski prostor. Obenem pa se tudi v slovenskem nogometnem prostoru pozna vpliv gospodarsko-politične situacije, zaradi katere močno trpita predvsem šport in kultura. Vlaganj v klube praktično ni, zato se klubi kot so Celje, Rudar in Domžale borijo za golo preživetje in v svojih vrstah težko zadržijo ‘izgrajenega’ nogometaša. Delo v klubih je kvalitetno, a mladi ob sebi nimajo starejših nogometašev, ki bi si jih lahko postavili za vzor in zato se mladi prehitro zadovoljijo z doseženim. In to bi nas znalo v prihodnosti še precej tepsti.

Kako sami gledate na vaše obdobje pri Mariboru? Kot športni direktor ste takrat v klub pripeljali Dejana Mezgo, Mirala Samardžića, Lubomirja Kubica in Dimitarja Makrieva, ki je leto in pol kasneje za milijonski znesek prestopil v Izrael…
Tedaj se je klub reševal in ni bilo denarja, zato sem prevzel dvojno vlogo. Prestopi nogometašev so bili drugačni kot danes, mi smo imeli na računu velik minus, tisto sezono smo čistili in uvajali mlade igralce in se pripravljali za nadgradnjo. Sem zelo vesel, da jim je v nadaljevanju uspelo, Maribor je v moderni slovenski zgodovini daleč najboljši klub, v preteklosti je bila to še Olimpija in sem mnenja, da bi morala imeti prestolnica dober klub. Če se vrnem k Mariboru pa ne moremo seveda mimo navijačev, ki so fantastični, ljudje živijo za nogomet, klub ima tradicijo in prav je, da se najmlajše že od malih nog vzgaja na tak način. Širša Štajerska in tudi Koroška si zaslužita takšen klub, škoda le, da ostali stežka posnemajo in dohajajo korak z vijoličastimi. Tudi Maribor potrebuje konkurenco, v kolikor želi ostati dober, sprehajanje skozi državno prvenstveno in gladko osvajanje lovorik ima lahko tudi škodljive posledice za klub. Morda je bolje kakšno leto ne biti prvak, kot pa biti vedno na vrhu zaradi tega, ker je konkurenca tako slaba.

Svoj pečat pa ste pustili tudi pri Dravogradu. Bili ste trener članske in mladinskih ekip, obenem pa tudi pobudnik ustanovitve nogometne šole, ki je dala številne odlične nogometaše. Kje vidite razloge za krizo v koroškem nogometu?
Pri Dravogradu se je pravzaprav vse pričelo, tu sem bil kot nogometaš in začel trenersko kariero, kjer smo v začetku igrali še v četrti ligi in v dobrem desetletju ekipo spravili med prvoligaše. Vmes pa sem deloval še pri Korotanu in v celovškem SAK-u. Sledilo je uspešno obdobje pri Celju, kjer je velika večina igralcev kariero nadaljevala v tujini. Tudi pri Dravogradu, ki prihaja iz občine z osem tisoč prebivalci, smo dobro in pridno delali, kar je uspeh in zasluga vseh trenerjev, občinske strukture z županom Krpačem, direktorja tedanjega Kograda Ločečnika ter vseh, ki so tako ali drugače pomagali. Nogometna šola in klub sta skozi leta dala veliko odličnih nogometašev, kot so recimo Robert Koren, Marko Šuler, Nejc in Andrej Pečnik, Sašo Fornezzi, Roman Bezjak, Matej Rapnik in ostali, ki so barve Dravograda zastopali tudi v tujini.
Trenutno pa je zelo težko, denar je pač sveta vladar in ni velikih vlaganj. Dravograd je majhna občina, ni veliko sredstev za nogomet, ravno tako pa ni niti veliko uspešnih podjetij, ki bi lahko klubu pomagala. Svoje zasluge pa nosi tudi splošna kriza ljudi, določenih moralnih vrednot ni več, dela se ne spoštuje in vsi najprej vprašajo kakšen bo zaslužek ter šele nato, kaj je potrebno storiti za to. To zagotovo ni prav. Nihče od fantov, ki so se iz Dravograda prebili v tujino, z nogometom ni začel zaradi denarja, ampak ker so imeli nogomet radi.

Omenili ste Romana Bezjaka, trenutno je Roman ob Kevinu Kamplu najbolj vroč nogometaš…
Roman si to zasluži, saj je skozi leta trdno delal, ni rasel v najboljših razmerah in šel zelo mlad v Celje, kjer je obetavno začel člansko kariero in v lanskem letu eksplodiral v dresu Ludogorca. Sam sem vseskozi verjel v njega, v letu 2012 smo ga prepričevali naj poizkusi v tujini, saj je po mojem mnenju tedaj že prerasel slovensko prvenstvo in bi tu le še stagniral, danes lahko vidimo, da je sprejel pravilno odločitev. To seveda ne pomeni, da morajo po njegovi poti v tujino vsi mladi nogometaši, on je pač že izstopal, ostalim pa vseeno svetujem, da je bolje če ostanejo doma in se najprej dokažejo na domačih zelenicah ter šele nato poizkusijo v tujini. Jasno je, da nekaterim uspe, vseeno pa je več tistih, ki jih tujina požre.

In še zadnje vprašanje. Kakšne so osebne želje za leto 2014?
Najprej si seveda želim zdravja za družino in sebe, to je osnova za vse nadaljnje. Glede na to, da sem čez praktično celotno leto na Japonskem upam, da me bosta žena Darja in hčerka Neža obiskali vsaj dvakrat. Drugo pa je seveda vezano na nogomet, v naslednjih dveh ali treh letih bi si želel z Avispo priti do uspeha, kar je seveda odvisno tudi od proračuna. Naučil sem se že nekaj jezika, se spoprijateljil s kulturo in prišel do spoznanja, da je Japonska dobra sredina za delo. Spoštovanje do trdega dela je na Japonskem precej drugačno kot pa pri nas v Sloveniji, tudi publika pa zna nagraditi trud in delo vseh v klubov.